»Jurij Souček je s svojim edinstvenim talentom in človeško toplino neponovljivo zaznamoval slovensko gledališče, televizijo in film. Hvaležni smo mu, ker je bilo naše otroštvo zaradi njega bolj pravljično, česar ne bomo nikoli pozabili.«
»Ne le ustanovil, z lastnimi rokami sem ga postavil.«
»Pa kako je peljal vojaškega konja oz. konj njega v Kranj …«
»Oba sva, izgleda, optimista glede politike. 40 let si misliš, da bo bolje, potem greš v pokoj in misliš, da bo bolje, še zdaj mislim, da bo bolje.«
»Začel sem v času socialističnega realizma, ki so ga nasledili ekspresionizem, romantika ter pozneje še avantgarda in post-avantgarda.«
»Za konec je Murenc izrazil hvaležnost, da je bil eden zadnjih soigralcev Jurija Součka.«
»Ne morem se otresti misli, kaj bi bilo, če ... bi se vse izšlo še pravočasno. Na žalost nam usoda ni vselej naklonjena, k sreči pa imajo nekatere grenke zgodbe tudi svojo slajšo in vedrejšo plat, na katero me bo poleg igralčevega glasu, enega izmed najbolj prepoznavnih glasov na splošno, ki bo vsaj za hip znova zaživel v knjižnem dodatku, spominjal njegov vselej živ, iskriv in svetlikajoč pogled, s katerim me je meril med mojimi občasnimi obiski na njegovem Kodeljevem.«
»Otrok v meni je žalosten. Jurij Souček, 1929–2024.«
»To je talent, dar, ki ga bodisi imaš ali pa nimaš.«
»Nihče ni pustil toliko topline v srcih mladih gledalcev kot prav Jurij Souček, saj so bili liki, ki jih je oživljal s svojim žametnim glasom, tako živi, njegove jezikovne bravure tako humorno domiselne, da bi se otrokom zgodba tudi brez slike risala pred očmi.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju